background

Magister Angel Arh

 

SAMOSPEV

V vse smeri vihar me nosi,
sem oblak in sončni žarek lahek,
jadro in pod njim neskončen val,
ki v onemoglem besu je obstal.
V tisočih podobah se uzrem,
ko v bleščicah na gladini mrgotam;
iz enega postanem sto in tisoč in še več,
v neskončnost se množim,
medtem ko bolj in bolj sem sam.
Zamolkel zvok sirene sem,
ki davno je prešel v odmev;
odbijem se od klifa in nazaj spolzim,
se penim na valovih brez moči,
z nevihtno strelo šinem v zrak
in oblebdim v mlakužah mlak.
Nesreča sem v sreči,
ki vsak jo išče, najde jo pa le bedak;
privlači me neznano in vse domače mi ne pomeni nič,
oglato meni je okroglo, valovito gladko,
dolgo pa je kratko.
Zato sem pač za počen groš,
niti koničast, niti ploščat,
ostajam neprepoznaven,
kot nikoli odkriti zaklad.

 

Op.: Avtor želi ostati anonimen.